PLANINSKO DRUŠTVO DRAVA MARIBOR Seznam forumov PLANINSKO DRUŠTVO DRAVA MARIBOR
AKTIVNOSTI PLANINCEV PD DRAVA IN OSTALO
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




Poročilo iz tabora

 
Ta forum je zaklenjen: ne moreš urejati, pošiljati ali odgovarjati na sporočila.   Ta tema je zaklenjena: ne moreš urejati sporočil ali odgovarjati na objave.    PLANINSKO DRUŠTVO DRAVA MARIBOR Seznam forumov -> TABOR POKLJUKA 2009!
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
boja



Pridružen/-a: 01.09. 2007, 20:29
Prispevkov: 16

PrispevekObjavljeno: 10 Avg 2009 08:58    Naslov sporočila: Poročilo iz tabora Odgovori s citatom

Pozdravljeni,

že kar nekaj časa je minilo od kar smo prišli iz tabora Pokljuka-Rudno polje 2009. Sedaj, ko razmišljam, kaj vse smo videli in doživeli, sem se odločila, da zapišem dogajanja kronološko.

V soboto dne 11.7.2009 smo se zbrali pri stari lokomotivi na železniški postaji v Mariboru ter vstopili na vlak, ki nas je odpeljal do Ljubljane. V Ljubljani smo hitro prestopili na vlak za Jesenice, ki nas je odložil v Lescah. V Lescah nas je počakal avtobus in nas odpeljal na Pokljuko. Po dobrih tridesetih minutah vožnje smo prispeli do parkirišča, pobrali svojo prtljago in se napotili pod Viševnik, kjer nas je čakal postavljen tabor. Za dobrodošlico je poskrbela delavna ekipa, ter naša kuharica Darinka, ki nas je pričakala s kosilom, katerega pa smo malo prestavili, saj nas je vreme nagradilo z obilno ploho. Po dežju smo se najedli in odšli na kratek sprehod po Pokljuških gozdovih ter se vrnili na taborni prostor, kjer smo se vselili v naše platnene apartmaje. Po vselitvi smo pred večerjo izžrebali skupine, razdelili kape, se postavili v zbor in dvignili ob petju himne zastavo, večerja in spoznavni večer, kjer se je vsak udeleženec predstavil in povedal nekaj o sebi.

Nedelja, vstajanje je bilo napovedano ob 6 uri, a nikogar ni bilo potrebno budit, saj nas je celo noč pošteno zeblo, zato so najbolj zgodnji lovili prve sončne žarke že ob 5 uri in se poskušali ogret na jutranjem soncu in vsi smo bili pripravljeni, da osvojimo kakšen vrh. Po zboru in zajtrku smo hitro pripravili svoje nahrbtnike in odšli priti Blejski koči in nato naprej do Debele Peči, ki jo je osvojila večina udeležencev tabora, le nekaj malih in starejših je ostalo na Blejski koči. Del skupine, ki je ostala na Blejski koči se je vrnil v tabor popoldan, ostali pa smo prispeli v tabor tik pred večerjo. Po večerji smo v taboru gostili gosta, ki nam je predstavil plazilce v Triglavskem narodnem parku. Predavanje skupaj z dia pozitivi je bilo zanimivo in poučno, predvsem pa je bila večina navdušena nad mlado obiskovalko-kačo, ki jo je gost prinesel s seboj. Vprašanja našemu gostu in pozornost mladi kači, ki so jo namenili udeleženci ni in ni bilo konca. Naš gost je ostal to noč z nami v taboru in naša skupina najstnikov je poskrbela, da so se zabavali ob igranju na kitare in harmoniko ter petju vse do zgodnjih jutranjih ur.

Ponedeljek, vstajanje ob 7 uri, noč je bila malo manj mrzla, a vseeno nas je še zeblo, zato smo se kar hitro zbrali na zbornem prostoru in po petju himne in dvigu zastave odšli na zajtrk. Po zajtrku smo odšli na Uskovnico in se vrnili do kosila. Po kosilu smo izkoristili nekaj časa za kratek počitek, ki je trajal le kakšno uro, saj smo imeli na programu pozno popoldan že vesele igre. Skupine so se pomerile v metanju tenis žogic v pisker, nošenju tenis žogic na badminton loparju in na žlici, vožnji samokolnice... Igre so se odvijale v veselem razpoloženju in prav vsi udeleženci so prispevali z navijanjem ali sodelovanjem v igrah k dobrim rezultatom svojih ekip. Popoldan je kar prehitro minil in že je bila večerja. Po večerji pomivanje posode in večerna gala prireditev modne revije imenovane Moda na Pokljuki. Vsaka izmed ekip je prispevala po pet manekenov in manekenk, ki so se postavili v krog. V sredo kroga smo postavili Klemena s harmoniko in prinesli veliko vrečo. Klemen je igral na harmoniko, vrča je potovala iz rok v roke in ko je Klemen prenehal igrat je udeleženec, ki je imel vrečo v rokah vzel iz vreče kos oblačila ali obutve. Vreča je potovala med udeleženci dokler ni bila prazna, nato pa so se manekeni in manekenke sprehodile po modni pisti in predstavile kolekcije, ki so jih komentirali komentatorji iz posamezne skupine. Nekateri so imeli na sebi kar pisano število oblačil za vse vremenske priložnosti in komentarji so bili res pestri. Po modni reviji se nas je večina odpravila počivat, le naši mladi so muzicirali in prepevali še dolgo v noč.

Torek, vstajanje ob 6 uri. Noč je minila prehitro, saj nas po dolgem času ni več zeblo, za kar se lahko zahvalimo vojski, ki nam je velikodušno posodila koce in nas obvarovala pred mrazom. Vodniki so priganjali v zbor in na zajtrk, saj nas je čakal pohod na Vodnikov dom pod Triglavom, od koder smo se spustili na Velo polje ter si privoščili kislo mleko ali sir. V tabor smo prispeli po 10 urnem pohodu vsi utrujeni in tudi lačni, zato nas je kuharica razveselila z dobro in krepko večerjo. Večini so pošle moči takoj po večerji, zato je bil tabor skoraj prazen, saj nas je večina zaspala. Neuničljivi so skupaj z Boštjanom muzicirali in prepevali, kljub utrujenosti do jutranjih ur.

Sreda, vstajanje ob 7 uri, zajtrk, pospravljanje po zajtrku in že pripravljamo nahrbtnike za naš izlet na Blejski Vintgar in Bled. Ob 9.30 se namestimo na avtobus in se odpeljemo proti civilizaciji. Po kratki vožnji, za nekatere preveč kratki, saj se niso mogli naspat, izstopimo in se odpravimo na ogled soteske po kateri teče reka Radovana, ki na svoji poti čez ozko sotesko ustvari veliko slapov in brzic. Po povratku iz soteske nas razveseli Viktor, ki nam je pripeljal kosilo. Po kosilu ponovno na avtobus in odhod na Bled. Pričaka nas Blejsko jezero v turkizni barvi in po krajšem sprehodu ob jezeru smo vsi zaplavali v prijetno topli vodi. Popoldan je prehitro minil in že smo se napotili nazaj proti tabornemu prostoru ter večer zaključili s tombolo, ki je prinesla kar nekaj nagrad. Utrujeni smo hitro zaspali, a naš cvet neuničljive mladine je vztrajal, kot ponavadi še do jutranjih ur.

Četrtek, vstajanje ob 6 uri, zajtrk kot vsako jutro nato odhod na Viševnik, ki je potekal brez nezgod. Ob povratku kosilo in po kosilu športne vesele aktivnosti v turnirju nogometa z metlami. Ekipe so sestavile moštva ostali pa smo prav glasno navijali, tako da smo bili do večerje že vsi brez glasu.
Zvečer pa še krst novincev, ki so se ga bali predvsem krščenci. Krščenci in botri so pristopili pred velikega škofa in škof je odredil kazen, ki jo je izvršil rabelj. Nekateri botri so svojim krščencem podarili tudi darila, kot se pač spodobijo ob takem krstu (ure in tricikle iz kartona). Po krstu smo vsi skupaj še prepevali, nekateri tudi zaplesali ob spremljavi naših glasbenikov, ki so skrbeli za dobro vzdušje že od prvega dneva našega tabora. Pesem in glasba sta nas spremljala spet do ranih jutranjih ur.

Petek, vstajanje ob 7 uri, zajtrk in odhod do planine Zajavorje, kjer smo si privoščili kislo mleko in se počasi vrnili na kosilo v tabor. Popoldan pospravljanje, saj se je neizprosno bližal konec, ki ga je napoved slabega vremena za naslednji dan še zasolila z odločitvijo, da pospravimo apartmaje in se preselimo začasno v teksas. Vsak po svoje smo se mučili in zlagali prtljago ter jo odnašali pod streho, da ne bi bila mokra in že je prišel čas večerje in zaključnega večera, kjer smo podelili nekaj priznanj. Udeleženci tabora so pripravili za delavno ekipo in vodnike presenečenje in nam naložili kar nekaj dela, saj smo morali plesati angleški valček na parketu (travniku polnem lukenj), odigrati pravljico o Pepelki in še kaj, kar je bilo nagrajeno z obilico smeha. Po zaključku se je velik del naše mladine poslovil, saj jih je naslednji dan že čakala pot na Poljsko, kamor so odpotovali s folklorno skupino Krog. Ostali smo po tabornem ognju odšli počivat v teksas.

Sobota, nikogar ni potrebno budit, saj nas je okrog šestih zalil vesoljni potop, tako da so blazine kar plavale po šotoru. Vsak zase in po majhnih skupinicah smo se stiskali pod napuščem hišice, namenjene prodaji smučarskih kart, ter se pogovarjali, da je bila odločitev prejšnjega dne, še kako pravilna. Med tropskimi nalivi smo nekako uspeli pozajtrkovat in počasi nadaljevat s pospravljanjem tabornega prostora, ter upali da bo kmalu kosilo, po katerem pride po nas bus, da nas odpelje v dolino. In glej ga zlomka takoj po kosilu se nebo razjasni in poslovimo se v lepem sončnem vremenu, tako da nam je žal da moramo na avtobus in v dolino, kjer smo počakali vlak, ki nas je odpeljal v Maribor kamr smo prispeli malo po 18 uri, se še enkrat poslovili in odhiteli vsak na svojo stran z obljubo, da se kmalu vidimo.

Viktor in Bojana

p.s.
Čez nekaj dni, me preseneti klic Silve iz Ljubljane, ki mi sporoči, da bo objavljen članek v Nedelu, o našem taboru in Krogovcih, ki so se tabora udeležili in so bili nepozabni s svojo voljo in energijo ter udeležence spravljali v dobro voljo in smeh. Če vas zanima, preberite članek objavljen v Nedelu z dne 2.8.2009.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
JERO
Administrator foruma


Pridružen/-a: 09.08. 2007, 07:40
Prispevkov: 214

PrispevekObjavljeno: 10 Avg 2009 10:25    Naslov sporočila: Objava NEDELO ! Odgovori s citatom

Preneseno s spletne strani:
Link objave :
http://www.delo.si/tiskano/html/20090802/Nedelo/0
STRAN 18 Folklora je le priložnost za druženje

MED KROGOVCI NA POKLJUKI !

Folklora je le priložnost za druženje
Sedem dni, sedemdeset ljudi, Rudno polje, šotori, mrzla voda, a pet izvrstnih obrokov, ure in ure hoje, noči petja in muziciranja. In prav nobenega problema.
Teden dni pod šotori na Rudnem polju sredi cerkvenih pokljuških smrek, ki so zadnjih 200 let prerasle nekdanje bukove gozdove, trši les, posekan in porabljen za oglje. Več kot 70 ljudi obeh spolov, različnih usod, zanimanj, poklicev in starosti, od štirih let do sedmih križev, s peščico skupnih lastnosti, katerih skupni imenovalec sta skromnost in prijaznost do ljudi in narave. Navsezgodaj po prvi, ledeno mrzli noči, ko je končno minila večdnevna povodenj z neba in smo togo skobacali svoje premrle ude iz nezadostnih spalnih vreč, oživljajoč kot dvoživke na prehodu iz hibernacije v življenje, se je še slišala kaka šaljiva pripomba na račun partizanskih razmer, a se jim ni bilo težko privaditi s prvimi sončnimi žarki, hvaležni vsakemu posebej. Ne da bi se dogovorili, smo drug za drugim umivanje z ledeno mrzlo vodo zmanjšali na najnujnejše strateške dele telesa.
Sedem dni, sedemdeset ljudi in nobenega problema. Po dva in dva pod platneno streho, sorodniki in zakonci, starši in otroci, razporejeni po različnih šotorih. Zaradi socializacije, spoznavanja novih ljudi, navezovanja novih stikov. Sama sebi nisem verjela, da prav vidim, pa sem povprašala druge, ali je pisana druščina, večinoma Štajercev iz okolice Maribora, članov Planinskega društva Drava, res tako ubrana, kot je videti. Celo pri pomivanju posode in strežbi obrokov. Ne, nihče ni opazil, da bi kdo težil, kršil nenapisana pravila. Ko najmlajša, štiriletna deklica ni mogla več hoditi, jo je dedek, tisti teden dedek, babica, očka in mamica v eni osebi, dvignil na ramena in jo nosil, nosil. In ko malo starejša deklica ni zmogla tempa, jo je skupina počakala in ji navdušeno zaploskala, ko je premagala vzpon. Pohvala jo je pognala naprej. Na Debelo peč, Uskovnico, Vodnikov dom, Viševnik, Vintgar, Zajavorje.

Vse je teklo zlahka, spontano, kot samo od sebe. Za to samodejnostjo so bile dolgotrajne in skrbne priprave, trdo delo organizatorjev, ki so opravili vse zastonj, prostovoljno. Z vplačilom tabornikov, ne večjim od cene dobrih pohodnih gojzarjev na razprodaji, so pokrili zgolj materialne stroške oziroma tisto, česar si niso mogli izprositi od sponzorjev. »V teh časih niso več tako radodarni kot nekoč!« so se opravičevali, potem ko so obdarili udeležence z darovi, ki jih je, in s takimi, ki jih ni mogoče kupiti: z dobro voljo, pripravljenostjo pomagati, deliti, varovati, spodbujati … Se pogovarjati … Ure in ure.

Krogovci! To je zakon!

Gonilna sila in jedro tabora so krogovci (in njihovi navijači). Krog je mariborska otroška folklorna skupina, ki jo je pred sedmimi leti ustanovil Miroslav Drevenšek - Šrauf. V njej lahko plešeš do srednje šole, a nekateri so kar ostali, četudi so že v srednji šoli. Plešejo, igrajo, nastopajo. Vsako leto priredijo celovečerni koncert s plesom in gredo na turnejo. Maja letos so bili v Srbiji, s tabora so šli naravnost na Poljsko. Ponoči so doma zamenjali prtljago, zjutraj so bili že na poti.

Vodja te mladinske »tolpe« je »Klemen Bojanović iz Maribora Razvanja, star 18 let, tretji letnik gostinske šole, vodnar po horoskopu«, kakor se minimalistično predstavi kodrast dolgolas najstnik z neizčrpno energijo: ves dan na pohodih, živo sodelujoč pri vsakršnem dogajanju, pogovoru, z nočjo pa s harmoniko, ki se nikoli ne utrudi in ujame melodijo znane in neznane pesmi, spremljajoč starejše, obnemoglo polegle v šotore, v sen tja do ranega jutra.

»Sem Anja Godec, Maribor Radvanje, 16 let, drugi letnik tretje gimnazije Maribor. Na taboru sem tretjič in komaj čakam, da grem na morje. Po horoskopu sem opica in po karakterju tudi.« Rdečelasa modrooka Anja, akrobatsko gibčna, pevka. Krogovka seveda. Krog je zakon.

»Sem Tjaša Banović, Spodnja Polskava, 15 let, prvi letnik druge gimnazije Maribor. Moj brat dvojček Luka je za dve minuti mlajši od mene. Rojstni dan imam 13. septembra. Sem devica in krogovka. Na taboru sem drugič.«

»Luka Banović (bere iz osebne izkaznice): »Vse isto kot zgoraj. Razen številke noge, 42, in da poleg gimnazije hodim še v prvi letnik srednje glasbene šole, smer klarinet.« Sicer pa ga porabijo za kitaro, piščali, tamburico, bas, klavir, po potrebi bobne … Njegov problem je vse uskladiti: dve šoli in dva orkestra. Kakšno nedeljo bi si želel samo spati. Prezaposlen je že razmišljal, da bi pustil Krog, a družbi se ni pripravljen odpovedati. Tako še naprej črpa iz petnih žil …

»Matevž Jus, Maribor Radvanje, dva rondoja – Razvanje nimajo nobenega. Na taboru sem prvič, sem torej greenhorn, zelenec. Krogovci so me zvlekli sem za lase. Nisem ne vodnar, ne koza, ne devica, temveč tehtnica. Znan sem po raznih vzdevkih, a bi prosil, da me ne sprašujete, po katerih. Mali, veseli, debeli … pripravljen na vsako p....« »Pičipoki,« se zadere Anja, tista, ki mu zadnji dan bleščečo se čupo splete v ljubki kitki, da se razkrijejo prej skrite velike oči. »Ne vprašajte me, prosim, zakaj sem dobil ta vzdevek,« de fant s sposobnostjo, da junaško prenaša norčevanje drugih iz njega, in za povrhu lastno norčevanje iz samega sebe kombinira z razmišljanjem o vsem, kar opazi budno oko. Matevž je saksofonist. In pleše, tako kot Anja, Tjaša, Ana … V Krogu, jasno.

»Ana Zorec, Maribor center, 13 let, sedmi razred osnovne šole Borisa Kidriča, krogovka, vodnarka, to pa zato, ker je vsaka luža moja!«

O župnikih, testih, vedoželjnosti in – glasbi

Ponižno prihuljeno sem hodila za njimi in poslušala pogovore o župnikih, umetnosti reči ne, kadar ti prekipi, ko te profesorji za vsako reč porabijo, vrstniki pa izkoriščajo, o butastih maturitetnih testih (»Ali poznate to in to gorovje?« Odgovor: »Seveda.« Ocena: negativno. Po pritožbi: pozitivno. Komentar: »Če bi profesorji tako skrbno, kot popravljajo naloge, pretresli vprašanja, ki jih postavljajo, bi bili veliko učinkovitejši!«), o dolgočasnih urah (»Željna sem učenja, a so ure, ki bi jih koristenje izrabila, če bi jih prespala!« Za marsikaterega učitelja ne bi bilo nekoristno, če bi tako kot jaz ponižno prihuljeno prisluškoval najstniškim pogovorom!), o politiki (»Ne zanima me. Kar razvlečejo na pol ure, bi jaz povedal v nekaj sekundah. Ko pa je zadnjič Katarina Kresal govorila v Pekrah, smo pričakovali dolgovezen govor, a je končala jedrnato in razločno v desetih minutah. Ne vem, kakšna političarka je, ampak povedala je dobro …«). Kako težko je, če te vse zanima in se ne moreš odločiti, čemu bi se posvetil v prihodnosti. Večina pogovorov pa je tekla o glasbi. Glasba je njihova alfa in omega.

»Sem Lucija Vihar. Dala si bom dol kapuco, da me boste videli. 16 let, kozoroginja, prvi letnik druge gimnazije. Igram violino, bobne, tamburico.« Tista Lucija, ki se dere z nezamenljivim cvilečim glasom in ploska s posebno, razpoznavno frekvenco. Tista botra, ki razjezi rablja, ker pokriva z dlanmi zadnjico svoje male krščenke, ko ji on obredno nalaga po zadnjici. »Moja mama si želi, da bi bila vsaj enkrat prav dobra v šoli! Ampak kako naj bom, če pa vem, da zmorem več. Moj problem je, da ne vem, kaj naj študiram. Vse me zanima. A nočem si zapreti poti.« Dekle velikodušne ambicioznosti zna glasno izraziti skrivne najstniške sanje: »Rada bi prepotovala svet, opazovala ljudi, rada bi bila neke vrste novinarka na kriznih točkah sveta, posrednica med ljudmi, rada bi spreminjala svet, ne da bi bila političarka. Imela bi največjo dobrodelno, povezovalno organizacijo na svetu z domovi za otroke, kjer bi jim dali dobro izobrazbo, ne samo pomoči. S tem, da jim samo daš hrano in obleko, jim ne pomagaš. Pomagati jim je treba širiti obzorja, to je mogoče s knjigo. Neke vrste igralka sem, že od mladih nog. Napisala bi knjigo. Ko bi imela občutek, da sem nekaj naredila, prispevala svoj delež k boljšemu svetu, bi odprla knjigarno kavarno. Ne za dobiček, ampak za ustvarjanje ozračja. Tam bi ljudje brali ob tortici … Seveda bi imela družino. Ampak takšnemu človeku, kakršen sem jaz, je težko najti partnerja. Ambiciozne ženske zbujajo strah. Imela bi otroke, pet, dva bi posvojila … Nekaj časa sem hotela študirati psihologijo, da bi se bolje razumela. Psihologija me zanima, ker skriva še toliko neraziskanih področij. Ali pa arheologija, vesolje, neraziskani svetovi.« Dekle, ki ima rado tudi samoto, samo sebe drži nazaj zaradi prekipevajočih zanimanj. »V ničemer nisem slaba, a primerjam se samo z najboljšimi. Za nič nisem izjemno nadarjena,« ponavlja Luki in Matevžu, ki ji dopovedujeta, kako zelo je glasbeno nadarjena.

Boštjan je njen brat. Vihar. Študent biologije, ki nam priredi nepredvideno učno uro ob mlaki: o planinskih pupkih, žabah, ki so lahko zelene, tudi če so rjave … Eden od vodij pohodov, ki igra vse mogoče: violino, kitaro, triangel, irsko frulico, bobne, žvižga, poje … in ki so ga »mladinci« do konca tabora uspešno spravili do stanja, da je spal stoje.

Krogovci so vsi po vrsti tamburaši razen Matevža, ki igra saksofon. Krajši bi bil seznam vsega, česar ne počnejo, kot tistega, kar počnejo. Razen Klemna, kolovodje, kar zadeva dobro voljo, tistega, ki »nič ne dela, samo 'hantla', to pomeni, da drži vse gor«. »Uživati – to so moje sanje,« pravi. Spotoma pa seje seme svoje uživancije naokoli kot bolnik norice. Vsi se nalezejo, nemogoče je uiti. Joj, kako srbi! Cel dan. Celo noč. In ves čas vmes. Klemen je tisti, ki mu je Terra Folk zaigral za 18. rojstni dan. Vprašajte njegovo mamo, kako mu je to »shantlala«. Vprašajte njega, kako je prišel do spoznanja, da je popoln. »Tako, da sem se pošalil na svoj račun. Mogoče pa sem. Popoln namreč.« Njegove sanje so lasersko osredotočene na glasbo. »Za to sem poslan!« Klemen je utelešenje entuziazma v izvornem pomenu besede. V grščini pomeni: biti izpolnjen z bogom, obdarjen z ustvarjalnostjo, ki ne mine, ko pade večer.

Vse zaradi želje po druženju

Luka je svoje zanimanje za vse mogoče izkristaliziral v načrt za študij klarineta na akademiji. Berlin, London, Dunaj, Pariz – to so njegove sanje, realnejša sta Gradec in Celovec. Babica že od njegovega rojstva varčuje za uresničitev sanj svojih vnukov. Oba z dvojčico Tjašo igrata kitaro. Glasbo bo študiral tudi Matevž, najraje v Londonu, zdaj je v prvem letniku srednje glasbene šole (saksofon). Drugi primaknejo, da mora hkrati še doktorirati iz bontona (in si pridobiti dlako na jeziku).

Vsi so ljubitelji glasbe, ne nujno in ne samo ljudske. In dobre družbe: »Definitivno. Absolutno. Kakopak!« (Klemen) Luciji še lani ni bilo všeč: »Folklora izgubi prizvok šele, ko jo spoznaš. A redki prihajajo zaradi folklore. Folklora je le priložnost za druženje. Zaradi tega prihajamo. Ne zaradi ohranjanja izročila, negovanja zapuščine.«

Alenka Zgonik besedilo Rok Škodlar fotografije
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
bostjan_vihar



Pridružen/-a: 02.09. 2007, 20:20
Prispevkov: 37

PrispevekObjavljeno: 16 Avg 2009 21:13    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

No, bom dal še jaz par slik gor da nebo tak pusto...zal mi je, nisem kaj dosti slikal ljudi...je pa andrej dosti slikal, samo nisn še pregledal vsega pa tudi nisn slik nič urejal ker jih je ful dosti =)














lp, bosko
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Pokaži sporočila:   
Ta forum je zaklenjen: ne moreš urejati, pošiljati ali odgovarjati na sporočila.   Ta tema je zaklenjena: ne moreš urejati sporočil ali odgovarjati na objave.    PLANINSKO DRUŠTVO DRAVA MARIBOR Seznam forumov -> TABOR POKLJUKA 2009!
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.